V ENOTI MOJCA SMO OBELEŽILI 8. FEBRUAR. NA DANAŠNJI DAN SMO BRALI, DEKLAMIRALI, SE IGRALI Z UGANKAMI, PREPEVALI IN NASTOPALI.
SPREMENILI SMO SE V POVODNEGA MOŽA IN URŠKO TER ZAPELI
(avtorska pesem Mojce Komac):
“NEKOČ JE URŠIKA LEPA ŽIVELA
VSE OKROG SEBE ZA NORCA JE IMELA.
NEKEGA DNE PA NA PLES JE ODŠLA,
JUNAKA ZA MIZO ZAGLEDALA.
JE Z NJIM ZAPLESALA IN SE VRTELA,
NOGA OD PLESA JO JE BOLELA.
GLASBA JE UTIHNILA, VSI SO STRMELI,
ČRNI OBLAKI SO BRŽ PRIDRVELI.
GROM JE UDARIL, JE BLISKALA STRELA.
STRAŠNA NEVIHTA SE JE PRIČELA.
VETER JE TULIL IN PIHAL MOČNO.
URŠIKA ZALA, ZDAJ BO HUDO!
MOŽ ŠE HITREJE JO JE ZAVRTEL,
PROTI LJUBLJANICI Z NJO JE ODŠEL
IN OD TAKRAT URŠKE LEPE VEČ NI
Z MOŽEM PODVODNIM ZDAJ ONA ŽIVI!”
